[ Pobierz całość w formacie PDF ]
glavo! Juhuhu! Kak{na krasna igra, kaj? Ne bi rekla!"
"Kdo pa je sploh vrgel vate knjigo?"
"Ne vem. Lepo sem sedela na dnu strani{~ne {koljke in razmi{ljala o
smrti, ko mi je priletela naravnost skozi glavo," je rekla Jane in ju grdo
premerila. "Tamle je, z vodo vred jo je vrglo iz {koljke."
Harry in Ron sta pogledala pod umivalnik, kamor je kazala Jane.
Tam je res le`ala majhna, tanka knji`ica. Imela je zmahane ~rne platnice
in ni bila ni~ manj mokra kot vse ostalo na strani{~u. Harry je `e
napravil korak proti njej, da bi jo pobral, ko je Ron hitro stegnil roko
in ga zadr`al.
"Kaj je?" ga je vpra{al Harry.
"Si znorel? Mogo~e je nevarna," ga je posvaril Ron.
"Nevarna?" se je zasmejal Harry. "Nehaj, no. Kako bi bila lahko
knjiga nevarna?"
"Pa {e kako je lahko," je prikimal Ron, ki je zaskrbljeno opazoval
knjigo. "Med knjigami, ki jih je zaseglo ministrstvo - to mi je povedal
o~i - je bila tudi stara bukva, ki ti iz`ge o~i, ~e jo odpre{. Vsi, ki so
brali Sonete ^arodeja, pa so do konca `ivljenja govorili v jambskem
enajstercu. In neka stara ~arovnica iz Batha je imela knjigo, ki je sploh nisi
mogel nehati brati! Ljudje, ki jim je pri{la v roke, so ves ~as ti{~ali nos
vanjo, celo na cesti, in vse so morali delati z eno roko. In..."
"Dobro no, saj razumem," ga je ustavil Harry.
Drobna knji`ica je {e vedno le`ala na tleh, neopredeljiva in premo~ena.
"Ampak, ~e je ne pobereva, ne bova nikoli izvedela, kaj je v njej," je
rekel, se hitro izmaknil Ronovi roki in jo pobral s tal.
Takoj mu je postalo jasno, da gre za dnevnik. Obledela letnica na
platnici mu je povedala, da je star petdeset let. Z zanimanjem ga je
odprl. Na prvi strani je komaj {e razlo~il razmazano ime: M. Neelstin.
"^akaj," je rekel Ron, ki se mu je previdno pribli`al in pokukal prek
Harryjevega ramena. "Ta priimek sem pa nekje `e sli{al. @e vem!
Neelstin je pred petdesetimi leti od akademije dobil nagrado za posebne
zasluge."
"Kako pa to ve{?" je osuplo vpra{al Harry.
"Ker me je Filch prisilil, da sem njegovo medaljo zlo{~il vsaj
petdesetkrat," je zanergal Ron. "To je bila tista, ki sem jo pobruhal s
pol`i. Tudi ti bi si jo zelo dobro zapomnil, ~e bi celo uro drgnil sluz z
nje."
Harry je listal po zlepljenih straneh. Bile so popolnoma prazne. V
dnevniku ni bilo niti sledu pisave, v njem ni pisalo niti ,rojstni dan tetke
Mabel' ali ,zobozdravnik ob pol {tirih'.
"Prazen je," je razo~arano zavzdihnil Harry.
"Le zakaj ga je nekdo vrgel v strani{~e?" se je naglas vpra{al Ron.
Harry si je ogledal zadnjo platnico dnevnika in na njej zagledal
vtisnjen naslov papirnice.
"Gotovo je bil iz bunkeljske dru`ine," je zami{ljeno rekel. "Dnevnik je
kupil na Vauxhallski v Londonu."
"Zdaj nima{ z njim kaj po~eti," je skomignil Ron. Nato pa je ti{je
dodal: "Petdeset to~k, ~e ga vr`e{ skozi Janin nos."
Harry pa ga je spravil v `ep.
Hermioni so brki, ma~ja dlaka ter rep v za~etku februarja popolnoma
izginili in kon~no je zapustila ambulanto. Med prvim ve~erom,
ki ga je pre`ivela v gryfondomskem stolpu, ji je Harry pokazal
Neelstinov dnevnik. Povedal ji je tudi, kako sta ga z Ronom na{la.
"Aha, mogo~e ima pa kak{no skrivno mo~," je razburjeno, vendar
pridu{eno vzkliknila Hermiona, vzela dnevnik Harryju iz rok in si ga
pobli`e ogledala.
"^e jo ima, jo zelo dobro skriva," se je namrdnil Ron. "Mogo~e je
srame`ljiv. Ne vem, zakaj ga ne vr`e{ stran, Harry."
"Nekdo ga je res vrgel stran. Ko bi le vedel zakaj," se je zamislil
Harry. "Pa tudi to bi rad izvedel, za kak{ne posebne zasluge je Neelstin
dobil nagrado."
"Lahko bi bilo karkoli," je menil Ron. "Mogo~e je brez ene same
napake opravil zaklju~ne izpite, mogo~e je kak{nega profesorja re{il iz
lovk orja{ke hobotnice ali pa je umoril Jane in s tem vsem napravil
veliko uslugo."
Toda Harry je opazil, kako pozorno Hermiona pregleduje dnevnik.
Prepri~an je bil, da sta pomislila na isto stvar.
"Kaj pa vama je?" je vpra{al Ron in pogledoval od enega k drugemu.
"Dvorana skrivnosti se je odprla `e pred petdesetimi leti," mu je
pojasnil Harry. "Tako je vsaj rekel Dreco."
"No, in?" se Ronu {e vedno ni posvetilo.
"Ta dnevnik je tudi star petdeset let," je Harryja dopolnila Hermiona
in vznemirjeno potrepljala ~rno knji`ico.
"Pa?"
"Zbudi se, no," je nejevoljno zagodla Hermiona. "Saj ve{, da so
tistega, ki je zadnji~ odprl Dvorano, pred petdesetimi leti vrgli iz {ole.
Vemo tudi, da je Neelstin dobil od akademije nagrado za posebne
zasluge, prav tako pred petdesetimi leti. Mogo~e je dobil nagrado, ker je
ujel Spolzgadovega potomca. V njegovem dnevniku bi moralo pisati vse o
tem: kje je Dvorana, kako jo odpreti in kak{na po{ast `ivi v njej. Tisti,
ki jo je tokrat spustil iz Dvorane, si gotovo ne `eli, da bi kdo pri{el do
te knji`ice."
"To je naravnost sijajna teorija, Hermiona, saj ima samo eno napako,"
jo je podra`il Ron. "Dnevnik je popolnoma prazen."
A Hermiona je iz torbe `e povlekla ~arobno palico.
"Mogo~e je pisal z nevidnim ~rnilom!" je za{epetala.
Trikrat je nalahno udarila po dnevniku in rekla: "Aparecium!"
Ni~ se ni zgodilo. A ni odnehala, segla je v torbo in iz nje potegnila
predmet, ki je bil {e najbolj podoben veliki rde~i radirki.
"To je vohlja~. Na Pre~ni ulici sem ga kupila," je pojasnila.
Z vohlja~em je mo~no podrgnila po datumu. Ni~ se ni zgodilo.
"Saj sem vama rekel, da je dnevnik prazen," se je zmagoslavno
namuznil Ron. "Neelstinu ga je verjetno kdo podaril in se mu ga ni
ljubilo pisati."
Harry niti samemu sebi ni znal pojasniti, zakaj ni vrgel Neelstinovega
dnevnika stran. Resda je vedel, da je prazen, a vseeno ga je pogosto
zami{ljeno vzel v roke in brskal po njem. Prepri~an je bil sicer, da {e
nikoli ni sli{al za M.Neelstina, a ime se mu je vseeno zdelo nekako
znano. V~asih je dobil ob~utek, da je bil Neelstin njegov prijatelj iz
otro{tva, ki ga je kasneje nekako pozabil. Toda to je bilo nesmiselno.
Zaradi Dudleyja ni imel nobenega prijatelja vse do takrat, ko se je vpisal
na Bradavi~arko.
Kljub temu pa je bil Harry odlo~en, da o Neelstinu izve kaj ve~.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]